Pesaro 2005 - Skakanje na Glavo

Jurij MedenKinoplus, Slovenia, 2005.

By Jurij Meden

(…)

…Vendar zavoljo prostorske stiske le še nekaj besed o posvetilu mladi Evropejki Laura Waddington, eni redkih sodobnih angažiranih popotnic/popotnikov, ki se pri filmskem ustvarjanju držijo visokih etičnih in estetskih načel, kakršne je vzpostavil nihče drug kot Chris Marker.

Laura je strastna potovalka, vendar ne leti in se ne vozi s kolesom. Potuje z vlakom in peš; ko se je pred leti odpravila na Filipine, je šla tja z ladjo. Zato, da bi lahko bolje videla. Filme snema sama in čeprav jih snema že več kot deset let, je posnela samo štiri kratko- do srednje-metražne, skozi objektiv kamere pa prvič pogledala šele v najnovejšem, Border (2004). The Lost Days (1999), zgodbo o ženski, ki potuje prek vsega sveta in prijateljici v New York pošilja video pisma, je naredila tako, da je petnajst prijateljev iz različnih mest (Marakeš, Jaffa, Lizbona, Pariz, Milano, Moskva, Peking, Hongkong, Taipei) prosila, naj se pretvarjajo, da so Laura, in skozi njene oči z video kamero posnamejo svoje mesto. Zbrane posnetke je slikovno obdelala, zmontirala v eliptičen vizualen tok zavesti in mu dodala poetično naracijo v off-glasu. Tako izvezena študija melanholije, odtujenosti, drugosti in drugačnosti bi se lahko mirno predvajala v dvojčku z Markerjevim Brez sonca (Sans soleil, 1983).

Border nasprotno predstavlja bolj angažiran pol tovrstnega kino-paberkovanja: film je natančno tak, kakršna je Laura sama, kar je v tem primeru kompliment. Gre za radovedno, iskreno prizadeto in napol v ilegali posneto serijo poskusov bega v prostost, k katerim se jeseni leta 2002 zatekajo afganistanski begunci, nastanjeni v podeželskem taborišču na severu Francije. Ker je film v celoti posnet ponoči in je zato morala Laura, da bi ujela vsaj ščepec svetlobe, snemati z minimalnim številom filmskih sličic na sekundo, so vsi nastopajoči zgolj zabrisane silhuete. Brez obrazov, brez imen, brez zgodb; natančno takšni so skratka, kakršni nastopajo v povprečni zavesti o oddaljeni tragediji na Bližnjem vzhodu in človeških valovih, ki posledično pljuskajo na Zahod. Obraze, imena in zgodovino jim v off glasu, ki podlaga podobe, podeli Laura, ki je očitno z odliko opravila svojo nalogo temeljitega seznanjanja s »snovjo« filmske obravnave. „Zbogom Mohamed in Abdulah. Nikoli več ju nisem videla“, zašepeta za dvema sencama, ki utoneta v koruznem polju in se za vlakom poženeta v podvodni tunel, ki povezuje Francijo in Anglijo. Abstraktne podobe opijanjajo in pretresejo, glas trezne in pahne v premislek.

Jurij Meden “Pesaro 2005 – skakanje na glavo”, Kinoplus, Slovenia, 2005